Ej, kaj nisi mel že vseh karakterjev in specal powerjev določenih? In kdo bo zdaj gej? (..po moje sem mirno lahko jaz..) Zna pa biti da bomo v teh novih časih o zastavljenih temah malo težko govorili..

In še tukaj, Špela, zelo zelo hvala za od 1-10 10 simpatično pozornost ob dnevu, ko se naj bi kdo spomnil nate. Študiraš mogoče podiplomca na FDV?

… in je bila noč in je jutro. Pojdite daleč, pojdite v miru, pozdravite  jih, ki jih na poti srečate.

Motiv: IKEA+Rietveld+dve na Katjino dokončanje čakajoči longboard deski, vse skupaj slišoč na ime Sergio’s lounge room. Lepo nam je, še ena zgodba, ki jo je napisala Afrika.

Oziroma, na dolgo:

Bodi globoka, mila, mokra, visoka,
bodi vse kar si, ko sem sam.
Zaljubljena kurba, votla devica
bodi vse vmes, le ne kar si res.

Sebe skrij za malo kasneje,
kadar končava poiščem te.
Tam v temi izpod odeje,
tam pa bodiva samo to kar sva.

In tu je tudi GoPro, seveda. Evo še making of:

(Drejc, leder + trenirka je pa zato, ker je zdej to v Soveniji kaznivo baje. Bi me lahko zaprli, čefurja kvazislovenskega, pa si dam pol na Poljskem duška..)

V življenju nisem ustvaril nič, živim od dobrote staršev, čutim se nesposoben kogarkoli osrečiti in za vse kar znam, poznam veliko ljudi, ki to znajo narediti boljše. Imam nekaj prijateljev, a sam se med njih ne štejem.

Nedostopnost je iz srednješolskega eksperimenta prerasla v osamljeno karakterno lastnost, ki si je ne morem privoščiti izgubiti. Vse, kar je bilo dobrega so požrli pesimizem, skeptičnost in vedno nove depresivne blodnje, ki se jih niti ne otepam več. Nič več ni, nobenega ozadja, nobenih velikih misli. Kdor me hvali je lažnivec, kdor me spoštuje me ne pozna.

Želje po zaživeti so nadomestila vprašanja o preživeti, življenje ni nič več kot temna vsota skrbi in nesreč, včasih odišavljenih s kakšnimi očmi, ki pa na koncu vedno zamižijo. Spomini na lepe čase bledijo in so vedno manj pomembni.

Nič ni sveto, za nič se prav zares ne borim. Ne gre toliko za lenobo, kot za vprašanja smisla rezanja v sivino. Otopelost in malodušje zapolnjujeta vsakdan z neskončnimi strmenji  v neskončnost, kjer se meglene podobe zlivajo z črnino spanca in obratno. Budnost je vedno težja in vedno bolj odveč.

Par dni in star bom 27 let, ki bi jih moral preživeti lepše.

Bomo videli kaj poreče lastnik, ki ni nikakršen Mother Fucker temveč Miha Fujs, ki ima rad stvari v nulo.. In kar izziv je narediti nekaj, kar ne sme zgledati v nulo… v nulo. A veš kaj mislim…

In ja, jaz sem še vedno za črna kolesa. Čeprav tudi ta (ki so moja tastara, Sector 9, 81mm, hitra in fajn), nekako pašejo k celemu imidžu.. Kaj pa vem. Stranka je kralj, al kako…

Na sliki pa JAR 2010 surf team, z leve: Primož Pavšič, Jošt Hren, Urban Petranovič (dejansko edini, ki tukaj paše k surfu..), Miha Fujs, Samo Kralj,  in Sergej Grabnar. Nostalgija.

In ja, zelo zadovoljen s sliko! Ampak spet ta TouTube kvari kvaliteto.. Grrr.. sem si že stokrat rekel da bom dajal na Vimeo, Youtube je dober le za pijanske posnetke iz telefona in za pesmi poslušat…

tudi narava spozna lepoto šele pred smrtjo.

.

Rjava kot koža, prekrhka za mojo dlan,

vse kar ni hrepenenje v njenih očeh.

Rjava kot kava, ki obglavlja plenilce,

kakor zastava na grobu moje iluzije.

.

Barvica, ki je vedno legla ob črno,

tudi narava spozna lepoto šele pred smrtjo.

Tinderstickse pa imam skoraj tako rad kot mleko. Zelo so fajn, razlika je le v tem, da jih vsak večer pa le ne moreš srkati..